DVOREC ZG.  PEROVO 



slike: Irena K.

Na kratko o dvorcu
      Dvorec Zgornje Perovo ali Šmolčeva ali Tomšičeva graščina (Oberperau) – 15. stoletje

Duhovnik Jurij, sin Lovrenca Kulebra iz Kamnika, je 1374 zapustil samostanu v Mekinjah poleg kmetije v neugotovljivem (Voklberch) tudi kmetijo v Perovem, ležečo blizu kmetije kamniškega meščana, pisarja Ostermana. Perovski. Dvor je bil v 15. stoletju večinoma v rokah kamniških meščanov. Dne 14. junija 1428 sta Janez Solza (Sulsa, Suise) in njegova žena Marjeta kupila dvor na Perovem z mlinom in gozdom vred od vojvode Friderika (s praznim žepom). Tako je 1431 meščan Anže Solza vrnil deželnemu knezu ta dvor, ker ga je zaradi bolezni moral prodati drugemu meščanu - Jakobu Achperu iz Nevelj. Leta 1444 je ta dvor dobil obenem z borštom in mlinom v fevd meščan Leonhard Petschacher, nanj pa se verjetno nanašata tudi omembi iz leta 1426 in 1428: hof zu Peraw in hof zu Peraw vor der stat Stain. Leta 1467 naj bi dvor podedoval njegov sin Miha. Valvasor omenja poleg Leonharda Petschacherja, še njegovega sina Ahaca ter Ahačevega sina Erazma in trdi, da je leta 1565 postal lastnik gospostva Andrej Petschacher. Vendar pa je iz ohranjenih fevdnih podelil Krištofa, pl. Galla z Rožeka razvidno, da je bil Andrej lastnik že leta 1544 in zanesljivo že leta 1533. Nadaljnji podatki o lastnikih gospostva se v virih pojavljajo šele leta 1626, potrjujejo pa Valvasorjevo navedbo, da je bila lastnica gospostva za Petschacherji Maruša Schwab pl. Lictenberg, ki je svojo hčer Ano Katarino omožila z grofom Paradeiserjem; od njega je gospostvo kupil kamniški župnik Andrej Šega, ki pa je moral leta 1629 gospostvo na podlagi ustrezne pravice prepustiti Janezu Krstniku grofu Werdenbergu. Leta 1661 je Werdenberg gospostvo daroval svojemu agentu Francu Koppenjagerju, od njega pa ga je čez štiri leta 1665 kupil ljubljanski stolni prošt Bartolomej Gladič in ga leta 1682 prodal Adamu Florjančiču. Od tega je gospostvo leta 1704 kupil Anton Krištof Dinzl pl. Aigerburg, ki pa je umrl 1727. Sledil mu je sin Anton Krištof, ki pa je umrl leta 1740 brez otrok. Ker se v njegovem zapuščinskem inventarju z dne 13. avgusta 1740 nepremičnine ne omenjajo, je dopustno sklepati, da je pred smrtjo gospostvo izročil svojemu dedu po materi Marku Antonu baronu Tauffererju, kajti leta 1756 je bil izpričan kot lastnik njegov sin Maksimiljan baron Taufferer, ki je umrl leta 1758. Njegov sin in naslednik Anton Napomuk je gospostvo 1. aprila 1759 prodal Jožefu pl. Zanettiju za 1200 goldinarjev. Od le - tega ga je 6. Decembra 1763 kupil Janez Jurij Dagelli in mu zanj odštel 7000 goldinarjev. Dagellijeva Helena je 11. junija 1779 prodala gospostvo Jožefu pl. Klosenau za 8500 goldinarjev. Ko je Klostenau umrl, je bilo gospostvo dodeljeno s prisojilno listino z dne 11. september 1793 njegovemu mladoletnemu sinu Vincencu, ki ga je 9. julija 1804 za 14.500 goldinarjev prodal Janezu Gregorju Kavčiču. Po njegovi smrti 6. decembra 1820 je gospostvo pripadlo njegovi hčeri Viktoriji, ki ga je 13. julija 1829 izročila Karolini Šmolc, rojeni Schluderbach, pod pogojem, da bo Karolina do smrti živela z njo v skupnem gospodinjstvu in ji dajala 30 goldinarjev letne rente. Po Karolinini smrti 26. aprila 1856 je posestvo pripadlo Mariji Šmolc, ki ga je 19. junija 1866 nepreklicno prodala svoji sestri Karolini. Leta 1875 je kupil graščino od Franca Vivoda Ludvik Businaro, ki je prišel v Ljubljano iz Roviga kot frizerski pomočnik. Njegova družina je sicer živela v Ljubljani, tako da mu je graščina služila kot letna rezidenca. Bil je izredno sposoben, saj je obogatel s trgovanjem z lasmi, ki jih je pošiljal v Ameriko. Graščino je kot poročno darilo prepustil svoji hčeri Mariji Businaro, ki se je leta 1888 omožila s Jurijem Pučkom. Slednji je v letu 1911 dokupil posest vse do Kamniške Bistrice, da ne bi kdorkoli gradil v bližini graščine. Leta 1945 jo je podedovala njena vnukinja ing. agronomije Jelka Tomšič poročena Reščič, ki jo še danes poseduje. Ime Šmolčeva graščina je dvor dobil po lastnikih iz 19. stoletja - Karolini Šmolc in njenih dedičih, danes pa se uporablja tudi naziv Tomšičeva graščina. Valvasor je na svojem bakrorezu upodobil enonadstropno 3 x 5 - osno stavbo z renesančno uokvirjenimi okni, s štirikapno, s skodlami krito streho, s polkrožnim renesančnim portalom na južni strani in renesančno biforo nad njim, pod kapom pa jo je obtekal renesančni konzolni venec. Po mnenju Ivana Stoparja slika ni natančna, saj je na sedanji obnovljeni, 6 x 3 - osni, enonadstropni stavbi v pritličju še vedno ohranjena okenca z na ajdovo kamnitimi gotskimi okviri, medtem ko so okna v nadstropju dobila kamnitne baročne karnise in lesena polokna. Okrasni konzolni venec pod napuščem je še ohranjen, na začetni strani stavbe pa je izven fasadne osi ohranjen tudi še na kamnitnih konzolah sloneč pomol - oltarni pomol nekdanje, leta 1704 omenjene Marijine kapele. Na levi trojni kamnitni konzoli, ki ga opira, je oznaka HIS, na desni je napis Joseph Maria. Po mnenju Ivana Stoparja napis verjetno izvira iz časa okoli 1700, ko so nekdanji razgledni pomol spremenili v oltarno hišo. Tloris hiše je torej bolj podoben kvadratu približan pravokotnik. V pritličju je velika veža, ki se razprostira od severa proti jugu. Veža ima banjasto, delno križno rebrasto obliko. Na njeni levi, zahodni strani se nahaja dvoje pozno gotskih kamnitnih portalov z ravnima prekladama in posnetimi robovi. Na dvorišču, na notranji strani gotskega portala, je razviden nerazločen znak in letnica 851. Stene so precej debele, saj merijo okoli 80 cm. Okna v pritličju so vsa štirioglata s kamnitimi okviri, z gotsko porezanimi prednjimi robovi in so na višini 1.5 m od tal. Vsa okna so postavljena v velban obod in so nesimetrično razporejena. Na severni strani je pet manjših oken v pritličju ter pet večjih oken v nadstropju; na južni strani so štiri manjša okna v pritličju ter štiri velika okna v nadstropju; na zahodni in vzhodni strani pa je razporejeno pet malih oken in tri velika okna v nadstropju. Vsa mala okna v nadstropju imajo gautre. Iz veže nas enoramne stopnice pripeljejo v nadstropje, kjer so v veži pod stropom vidne majhne kamnitne konzole, ki so nekdaj opirale lesen strop. V oltarni hiši na koncu veže, ki je bila obnovljena leta 1999, je v urejenem poznem srednjeveškem pomolu oltar s poslikanim baročnim antependijem iz okoli 1700, sočasnimi kanonskimi tablicami in verjetno preslikano starejšo Marijino podobo. Na notranji strani lesenih vratnih kril, ki zapirajo oltarno nišo, so v polnilih naslikane, a slabo ohranjene krajine. Na stavbnem pohištvu je baročno okovje. Danes je v graščini več prostorov, kuhinja, dedkova soba, kmečka soba, salon, jedilnica, otroška soba, klet (zgradba ni podkletena), prostor pod stopniščem (lastnica malce v šali pravi, da je bila tam v preteklosti ječa) in spalnica. Hiša je zaradi pogostih menjav doživela vrsto dozidav in prezidav. V hiši nikdar niso imeli na razpolago opreme za posebne priložnosti, kot je na primer rojstvo otroka in mrliški oder, saj so tod preživljali le letni oddih. Graščino so stalno naselili šele po letu 1945. Po tem letu pa vse do začetka 70- ih let, je v njej živelo še pet družin s trinajstimi otroki. Le-te družine so prišle iz podeželja in so na občini dobili natipkan listič, da jim pripada stanovanje. V tem času, ko so te družine prebivale v zgradbi, je nastala ogromna škoda, tako na zgradbi kot na opremi graščine, kar je še danes razvidno. Kratek čas, takoj po drugi svetovni vojni, so bili v graščini tudi vojaki. Lastniki so pač glede na socialni status in stike s svetom, predvsem iz Dunaja, kjer so imeli tudi sorodnike, sprejemali novosti, ki so bile zanimive zanje, hkrati pa so ohranjali navade, ki so ustrezale njihovemu družbenemu položaju. Tako je Marija Businaro odšla večkrat na Dunaj, kjer je preživela pri kolegici določeno obdobje. Tam se je seznanila z vsemi novostmi tistega časa, saj je bila gostja raznih svečanih predstav, tako da so se ohranile vse do danes marsikateri deli oblek, razni dodatki ali okraski, čudoviti deli iz čipk, pahljače,. . Marija Businaro je ob rojstvu prvega otroka, od svojega moža Jurija Pučka kot darilo dobila konja za ježo ter kočijo. Marija Businaro ni nikdar prijela za kakršnokoli delo, kar je bil tudi statusni simbol (tanob'l gospode). Sedanja lastnica se spominja, da so v tistem času imeli veliko mizo, okoli katere so bili stoli. Vseh stolov naj bi bilo v graščini 26 ter 6 foteljev. Ob raznih svečanostih so govorili zgolj in izključno nemško. Stoli so bili lahko oblazinjeni ali pa tudi izpolnjen z ročno izdelanimi pletenimi trtami. Blago za blazinjenje je bilo običajno progasto, pozneje dopolnjeno s šopki in venčki. Na stolih je moč opaziti rezbarije na hrbtni strani, na vrhu in na širokem sprednjem med nožnem vezniku. Na sedalu je uporabljena pletena mreža. Večji del leta so preživeli v Krškem, saj je bil oče sedanje lastnice okrajni notar. Njihov običaj ob obroku hrane je bil takšen, da so otroci počakali ob stolu, dokler se ni pojavila mama, ki je prisedla h (kopotauli) - glavni mizi, šele nato so se smeli usesti na stole. Gospodinje so prinesle hrano, vendar so jo ponudili najprej stari mami. Gospodinje so prišle k mizi na osnovi zvena malega gonga. Postelje so bile velike, na (federmadrazih) so bile žimnice, ki so bile prekrite s rjuhami. Le-te so bile obrobljene z ročno izdelanimi širokimi čipkami in izdelanim monogramom. Imeli so prešite odeje, ki so bile napolnjene z vato, različne (kapne), katere so bile okrašene z raznimi ročnimi deli in monogrami. Zgornje blazine so bile napolnjene s perjem, medtem ko pa spodnje iz žime. Podobno so bili tudi robčki prave umetnine, z ročno izdelanimi monogrami. Postelje so bile dragoceno imetje, imeli so jih za znamenje lastnikovega bogastva in okusa, zato so poskrbeli, da so bile dobro izdelane. Štirje stebri so izdelani iz hrastovine. Lesena zglavna končnica in stebri ob vznožju so lepo okrašeni. Postelje so se pojavile v 19. stoletju, ob hladnih dnevih so si pomagali, tako da so pregreto opeko zavili v tkanino in jo dali k nogam, ali pa so uporabili umetelno izdelan (termofor), ki je bil v obliki pol meseca. (Termofor) so uporabljali, kot so dejali (za gretje trebuha). Ob postelji so imeli nočne posode različnih oblik, poslikane z različnimi motivi, običajno so bile izdelane iz porcelana. Zjutraj so jih izpraznili, očistili s sirkovimi metlicami ter mivko, potem pa so jih položili v nočne omarice. Vse omare so služile za shranitev prazničnih oblačil in so bile izdelane iz masivnega lesa, medtem ko so vsakodnevno oblačilo pred spanjem položili na stol. Ohranjenih je več vrst omar, pomemben in uporaben kos spalničnega pohištva je bila omara za perilo in oblačilo. Zgornji del je bil v obliki omare in za slepimi vrati so bile police za zložena oblačila, spodnji del pa je bil opremljen s predali. Skrinje so se ohranile iz različnih obdobij, na nekaterih so tudi letnice, npr. 1783. Skrinje so bodisi okrašene z različnimi motivi bodisi so njihove zunanje strani izrezljane. Skrinje so imele po več predalčkov in so jim služile predvsem za shrambo gospodinjskih pripomočkov. Za živila so imeli posebno omaro, ki je imela na prednji strani pločevinast krog z luknjicami, ki so preprečevale morebitni vdor muh, hkrati pa se je notranjost prezračevala. Zanimivo, da so v hiši imeli le eno preprogo. V graščini so razmeroma zgodaj uredili odvod dima že blizu plamena, tako da so uvedli štedilnik. Štedilnik je v tistem času predstavljal neke vrste revolucionarno novost, saj je služil za kuho in peko na enem mestu. Štedilnik je bil zidan iz opeke in ometan na prelomu stoletja. Po mnenju lastnice, naj bi bila narejena odprtina iz peči v zgornjo sobo, da je bilo nekoliko toplejše, sicer pa vsi ostali prostori niso bili ogrevani. Ob koncu 19. stoletja so postavili še tri lončene peči, medtem ko so danes skoraj vsi prostori ogrevani, saj so centralno ogrevanje namestili v letu 1985. Graščina je bila močno poškodovana v času druge svetovne vojne, ko je prišlo do obstreljevanja z ruskimi vojaki - vlasovci. Kolikšne so bile poškodbe, je bilo razvidno ob temeljiti obnovi v 70 - ih letih. Glede na poškodbe, ki so nastale zaradi starosti, potresov ., so morali pod vodstvom spomeniškega varstva Kranj, delavci Pelka (Bled) vgraditi več ton materiala, za kar so potrebovali tri mesece in enajst dni. Razpoke so bile ponekod velike za cel prst, zgradbo so morali utrditi, vogale so odkopali in jih na novo zacementirali. Tudi strešna opeka , ki ima lino za svetlobo, predstavlja težavo za vzdrževanje, saj morajo dobiti enak bobrovec oziroma kritino, kot je na graščini. Opeko dobijo (kupijo), če rušijo kako staro hišo, ali pa menjajo kritino. V okolici graščine je moč razbrati nekdanjo lepoto rajskega vrta. Oblika vrta je bila utrjena z nizkimi obrobami, celoten vrt in graščino pa obdaja živa meja. Včasih so dvorišče skrbno po metli in pograbili. Vrt je bil ob vsakem času urejen, oplet, in očarljivo lep. Spomladi so za cvetele prve narcise in tulipani, nato so se ob koncu maja odprli bahavi, svetlo rožnati cvetovi lesnatih potonik, kmalu so jim začele delati družbo vrtnice in številne enoletnice. Ko se je poletje začelo prevešati v jesen, so zacvetele dalije, plamenke, preobjede, cinije, .. . V bližini okrasnega vrta se je nahajal tudi ribnik.
  

vir podatkov: knjiga o gradovih - Ivan Stopar
nazaj   

© M. Hribar dec 2009