Na kratko o dvorcu
Prva omemba posesti nastopi leta 1467, ko je Ludvik Lindeški dobil od
krškega škofa v zajem 5 kmetij in mlin. Takrat se še ne omenja dvor ali
grašcina. Leta 1524 nastopi omemba v vojaškem urbarju (Lindeški so od
leta 1510 dalje upravljali tudi vojaški urad). Tega leta naj bi Lindeški
priceli zidati grašcino.
Imenje so pozneje zastavili žickemu samostanu, a so ga že leta 1547 spet
odkupili. Simon Žiga Lindeški ga je nato prodal Hansu pl. Dietrichsteinu,
leta 1579 ga je dobil v fevd njegov brat Jurij, leta 1601 ga je kupil
Mortiz Welzer z Lemberga, leta 1608 Štefan Sibenitschki, nato pa je
Margareta Sibenitschki izrocila posest svojemu soprogu Matiji Gacniku z
Dobrne. S poroko Matijeve vnukinje Rozine je posest prešla v last
Dienersberga, nato pa je v lasti Dienersberških ostala do leta 1802,
ko jo je kupil Ignacij Pavel pl. Ressingen. Ressingeni so ostali v njeni
posesti do leta 1852 in so dvorec temeljito prezidali. V 19. stoletju so
se lastniki še veckrat menjali. Pred zadnjo vojno je bila stavba v lasti
grofice I. Neuhaus.
Dvorec Tabor je doživel številne prezidave. Na Vischerjevi upodobitvi iz
okoli leta 1681 je bil to še skromen gradic s štirimi okroglimi stolpi,
že v zacetku 18. stoletja pa so ob njegovi prednji in zadnji fasadi
napravili enako visoka prizidka in ga tako skoraj dvakrat povecali, morda
tudi povišali za nadstropje. Nekoc je bila posest obdana s skromnim obzidjem,
med obema vojnama je bil viden še obrambni jarek.
Še pred dobrim desetletjem je dvorec služil za stanovanja, sedaj pa je
opušcen. Vmes je še zamenjal lastnika(e), trenutni lastnik dvorca in posesti
pa je g. Matjaž Založnik, ki ima namen dvorec postopoma popolnoma obnoviti,
mu povrniti nekdanjo prvotno podobo iz 19. stoletja in v njem urediti
reprezentancne prostore.
Od leta 1716 dalje je izpricana še grajska kapela, ki je bila okoli leta
1800 opušcena.
|
