STRNIŠEV DVOR



slike: Irena K.

Na kratko o dvorcu
      Dvorec Pungrt ali Turn v vinogradu ali Strnišev dvor (Sternischenhof; Turn in Weingart) - 17. stoletje (Vrtača pri Semiču)

V 16. stoletju, ko je življenski utrip v Beli Krajini narekovala bližina Vojne krajine, je pod Uskoško goro Gorjanci zrasel skromen dvor Pungart. Pozidal ga je bil poročnik regimenta Piccolaminijevih kirasirjev Strniša in ga po sebi imenoval Strnišev dvor – Sternischenhof. Slovensko ime Pungrt, ki izvira iz nemške besede Baumgarten, je dobil po bližnjem sadovnjaku. Strniša je bil čudne bire mož kakršnih tam okoli tasihdob očitno ni manjkalo. Ko so ga prestavili na Nemško je, kot nadrobno poroča Valvasor, na veliko martolozil in namerilo se je tole: ‘Ko je nekega dne v gozdu med Dunajem in Dunajskim novim mestom oropal nekega prekupca za tisoč dukatov v zlatu in se je že nameraval vrniti, je prekupec za njim zaklical: ’Strniša, le dobro spravi denar, upam, da ga bom pri tebi spet našel.’ Na kar je Strniša zasukal konja in prekupca ustrelil češ, da ga ta crknjeni pes, kot rečemo, že ne bo ugriznil’ Ko so hudodelca odkrili in prijeli, je ljudem, ki so mu privoščili zasluženo kazen, zabrusil, da bodo morali, četudi bo že stal pod vešali, tako sodnik kot mnogi drugi še pred njim umreti. Ko se mu je že bližala smrtna ura, se mu je posrečilo pobegniti, nakar ga je zaneslo na Češko in v Šlezijo, kjer pa je tudi zanetil dosti nemirov. Naposled se mu je na Ogrskem posrečilo dobiti službo ritmojstra, vendar so ga potlej malkontenti in puntarji ob svojem zadnjem uporu, kakorkoli že je bil svojo kožo drago prodal, bedno ustrelili. Tako je Strnišev rod ugasnil, Valvasor pa je k temu z obžalovanjem pripomnil: ‘Bilo je obžalovanja vredno, da se ta poslednji Strniša ni mogel vzdržati razbojniških in prepovedanih dejanj. Saj bi ga bili sicer, če bi si s temi grehi ne bil omadeževal svojega življenja, pač lahko uvrstil med hrabre in neustrašne vojščake.’ V Valvasorjevem času je dvor kupil Franc Bernard pl. Lichtenberg, ki ga je povečal in prezidal. Tako prenovljeno, zdaj 5x4 osno stavbo, vidimo v njegovi Topografiji in Slavi. Pozidana je na pravokotnem tlorisu, vendar pa sega le v višino nadstropja. V tej obliki predstavlja tipičen primer renesančnega ‘štoka’, ki nakazuje svoj izvir tudi z biforo nad vhodnimi vrati. V zvezi z lokacijo graščine naletimo v povojni literaturi na precejšnjo zmedo. Avtorji zaradi kasnejšega skupnega lastništva zamenjujejo stari Strnišev dvorec Turn ali Pungrt z nekdanjo v sedež gospostva preurejeno Pristavo (dvorec Semič), ležečo nižje v dolini, v bližini vasi Vrtača. Pungrt je ostal v rokah Lichtenbergov še vse 18. stoletje, za časa francoske okupacije ga je posedoval Janez Nepomuk Lichtenberg, ki je bil brez otrok in je zato vso svojo graščinsko posest že leta 1836 prodal. Kupil jo je kraljevi svetnik Martin Kuralt, za njim pa jo je prevzel njegov mlajši sin Franc. Ko je tudi ta leta 1888 umrl, je nejova vdova Kristina roj. Železnik prodala posest ljubljanskemu trgovcu Karlu Kavšku. Okoli leta 1852, ko je bila graščina še trdno v Kavškovih rokah, se je namerilo, da se je kot domači učitelj znašel na posestvu kot inštruktor domačih sinov mladi dijak novomeške gimnazije, šestošolec Simon Jenko, ki je tu spoznal svojo prvo tiho ljubezen, Kuraltovo hčer Leopoldino. Zala Belokranjica je bila muza, ki je mlademu in nadebudnemu slovenskemu pesniku izvabila iz srca prve ljubezenske stihe. Kavšek je kasneje graščinsko posest razparceliral in po kosih prodal kmetom. Veliki grajski vrt je leta 1901 kupil semiški trgovec Janez Šušteršič, grajsko stavbo pa več kmetov. Ti so si inventar razdelili, grajski arhiv in knjižnico pa prodali trgovcu Kapšu, ki je papir uporabil za zavijanje blaga. Grajsko stavbo so čez leto dni podrli, znotraj njenega, dokaj visokega temeljnjnega zidovja pa je novi lastnik nasul zemljo in zasadil sadovnjak.
  

vir podatkov: knjiga o gradovih - Ivan Stopar
nazaj   

© M. Hribar dec. 2009