GRAD   STRAŽIŠČE



slike: Irena K.

Na kratko o gradu
      Grad Stražišče (Wartenberg) – 12. stoletje

O gradu ne vemo dosti. Po vsej verjetnosti so ga v 12. stoletju v neposredni bližini freisinškega loškega gospostva pozidali Ortenburžani, ki so si takrat hudo prizadevali, da bi ob Savi razširili svojo posest. Za časa III. križarske vojne med leti 1192 - 1197, ko se je odpravljal tudi Oton II. Ortenburški v Palestino, se je Freisinškim ponudila priložnost, da Wartenberk - castrum in Wartenberch, odkupijo. O tem govori nedatirana listina, izdana v Freisingu, ki v nekoliko prirejenem prevodu F. Kosa slove: Freisinški škof je za veliko vsoto kupil nazaj grad Wartenmerk na Kranjskem z vsemi pripadajočimi benificiji od grofa Otona iz Ortenburga, ki je škofu prepustil grad z vsemi kmetijami in benificiji zato, da ga ne bi napadli po njegovi smrti ali se ga vsled nasledstvenega prava polastili sinovi brata Henrika. Ko je škof postal lastnik tega gradu, ga je dal razrušiti, ker se je bal, da se ga ne bi zvijačno prilastili nečaki rečenega grofa, in tudi zato, ker je imel v bližini na svoji zemlji v Loki jako utrjen grad. Vse to se je zgodilo v navzočnosti koroškega vojvode Ulrika. Kljub temu pa je bil spor med freisinškim škofom in Ortenburžani, katerih pravice so branili njihovi minesteriali, vitezi Waldenberški, poravnan šele čez kakih petdeset let, ko je hiši Ortenburških zaradi delitve posesti grozila bratomorna vojna. Takrat, leta 1263, sta si s posredovanjem vojvode Ulrika Spainheimskega delila dediščino Ortenburžana Friderik I. in Henrik III. Henrik je prejel med drugim tudi Wartenberk s posestvi med Karavankami in Soro, vendar so se morali Ortenburžani že kmalu odpovedati vsem pravicam do Wartenberka, pomembnega ortenburškega upravnega središča,. ki je takrat očitno še ali spet stal. Bržčas ne za dolgo, saj ga poznejši viri več ne omenjajo. Njegovo območje je očitno dokončno prešlo v posest freisinških škofov oz. njihovega tukajšnega ‘bavarskega’ urada. Skromne ostanke gradu so leta 1967 premerili in dokumentirali. Njegova talna zasnova ni več razvidna, saj le še tu in tam pogledujejo delci zidov izpod nasutja. Vzdolž grebena je bilo grajsko jedro na zahodni strani zavarovano s tremi prečnimi obrambnimi jarki, na vzhodu, kjer se teren strmo spušča v dolino, je stala osrednja grajska stavba. Tu so še prepoznavni ostanki bržčas dvodelnega palacija. Konfiguracija terena kaže na diferenciran, močno utrjen grajski kompleks, do katerega se povzpnemo po stari še ohranjeni poti na pobočju Šmarjetne gore.
  

vir podatkov: knjiga o gradovih - Ivan Stopar
nazaj   

© M. Hribar dec 2009