GRAD    SNEŽNIK




O gradu

GRAD SNEŽNIK
Na skrajnem jugozahodnem robu Loške doline pod goro enakega imena stoji ob robu gozda na skalni vzpetini grad Snežnik. Po vsej verjetnosti je nastal v enajstem stoletju, ko so posvetno oblast nad Loško dolino prevzeli oglejski patriarhi. Z gradnjo trdnjav so želeli zavarovati pomembne trgovske poti, ki so v tistih časih prav skozi Loško dolino potekale iz Furlanije in Primorja na Kranjsko. Prvotno trdnjavo Snežnik sta sestavljala dva vzporedna stolpa, ki sta oklepala notranje dvorišče. Med sabo sta bila povezanas hodnikom. Grad je imel tudi visoko obzidje in na zunanji strani globok obrambni jarek. Grad je potnikom s Kranjske na Primorsko, ki so morali prečkati nepregledne in nevarne gozdove, nudil vojaško spremstvo, spočite konje in tudi prenočišče. Prvi znani gospodarji snežniškega gradu in ministeriali oglejskih patriarhov so bili gospodje Snežniški, ki se v listinah prvič omenjajo leta 1269 z Majnardom Snežniškim. Že v začetku štirinajstega stoletja pa se je začel propad rodbine Snežniških. S prodajanjem in zapuščanjem delov gradu številnim sinovom in hčeram so razbijali njegovo enotnost, tako da je bil ob koncu štirinajstega stoletja grad razdeljen na več lastnikov. Leta 1393 je četrtino gradu in nekaj pripadajočih kmetij podedoval sorodnik Snežniških, Viljem II. Lamberg, njegovi potomci pa so si v petnajstem stoletju pridobili celoten grad in mu v štirinajstem stoletju tudi dali novo, očarljivo renesančno podobo, ki jo le nekoliko spremenjeno lahko občudujemo še danes. S porokami je grad prešel najprej na rodbino Scheyer, nato pa na rodbino Pranck in v prvi tretjini sedemnajstega stoletja preko baronov Rambschisslov na kranjskega deželnega vladarja, kneza Eggenberga. Hkrati s Snežnikom je knez Eggenberg kupil tudi loško gospostvo in prenesel upravno središče loškega teritorija iz neudobnega, na visokem hribu stoječega loškega gradu v bolj prijazno in laže dostopno graščino Snežnik. Leta 1669 je Janez Žiga Eggenberg prodal loško-snežniško gospostvo knezu Janezu Vajkardu Auerspergu, grofu Kočevskem. Leta 1707 je celotno gospostvo prevzel grof Jurij Gotfrid Lichtenberg in leta 1718 dokončno spojil snežniško zemljiško posest z loškim gospostvom. Rodbina Lichtenberg je imela gospostvo l40 let in v tem času je morala doživljati stalno zmanjševanje pravic plemstva, ki je spremljalo centralistično politiko habsburške monarhije. V začetku XIX. stoletja Lichtenbergi niso bili več kos zaostrenim razmeram, prekomerno so se zadolževali in leta 1816 je bila opravljena prva sodna cenitev gospostva. Leta 1832 so bili prisiljeni sprejeti loterijsko posojilo. Glavni dobitek je bilo celotno gospostvo Snežnik oziroma 250.000 goldinarjev v gotovini. Srečni dobitnik, baje kovač z Ogrskega je raje vzel gotovino, Lichtenbergi pa so leta 1847 gospostvo prodali zakoncema Karis z Dunaja. Nova lastnika sta kmalu bankrotirala. Posestvo je na dražbi leta 1853 za 800.000 goldinarjev kupil nemški knez Oton Viktor Schoenburg-Waldenburg. Knez Jurij, tretji sin kneza Otona Viktorja, je grad podedoval leta 1859 in ga uredil kot poletno in lovsko rezidenco. Dal je sezidati nadstropje, dva stolpiča, teraso, dvignil obzidje, napolnil notranjost z dragocenim pohištvom in drugo opremo ter dal urediti angleški park ob gradu. Posestvo je želel za večne čase ohraniti svojim potomcem, zato ga je konstituiral kot dedno rodbinsko posestvo fidejkomis. Za gospodarjenje z gozdovi je najel najboljše strokovnjake. Bil je pokrovitelj prve slovenske gozdarske šole, ki je na njegovem posestvu delovala od 1869 do 1875, nato pa je bila zaradi nemškega političnega pritiska ukinjena. Knez Jurij je s postavitvijo parne žage omogočil začetek moderne industrije v Loški dolini. V gozdove je ponovno aselil jelenjad, v ribnike postrvi in dal zgraditi številne gozdne ceste. Leta 1902 je kneza Jurija nasledil njegov prvorojenec Herman, ki je bil v diplomatski službi. Po prvi svetovni vojni je bilo posestvo z rapalsko pogodbo razdeljeno med kraljevino SHS in Italijo. Ker je bil lastnik nemški državljan, je bil nad posestvom razglašen sekvester, ki je bil ukinjen leta 1924. Knez Herman je umrl leta 1943 na rodbinskem gradu Hermsdorf pri Dresdenu. Med drugo svetovno vojno je grajski oskrbnik vešče ubranil grad pred plenilci, zato lahko v njem še vedno občudujemo skoraj nedotaknjeno opremo in umetnine iz časa knezov Schoenburgov. Grad in posestvo sta bila leta1945 podržavljena.

          nazaj   

© M. Hribar sept. 2005