O gradu
GRAD SNEŽNIK
Na skrajnem jugozahodnem robu Loške doline pod goro enakega imena stoji ob robu gozda na
skalni vzpetini grad Snežnik. Po vsej verjetnosti je nastal v enajstem stoletju, ko so
posvetno oblast nad Loško dolino prevzeli oglejski patriarhi. Z gradnjo trdnjav so želeli
zavarovati pomembne trgovske poti, ki so v tistih časih prav skozi Loško dolino potekale iz
Furlanije in Primorja na Kranjsko. Prvotno trdnjavo Snežnik sta sestavljala dva vzporedna
stolpa, ki sta oklepala notranje dvorišče. Med sabo sta bila povezanas hodnikom. Grad je
imel tudi visoko obzidje in na zunanji strani globok obrambni jarek. Grad je potnikom s
Kranjske na Primorsko, ki so morali prečkati nepregledne in nevarne gozdove, nudil vojaško
spremstvo, spočite konje in tudi prenočišče.
Prvi znani gospodarji snežniškega gradu in ministeriali oglejskih patriarhov so bili
gospodje Snežniški, ki se v listinah prvič omenjajo leta 1269 z Majnardom Snežniškim.
Že v začetku štirinajstega stoletja pa se je začel propad rodbine Snežniških. S prodajanjem
in zapuščanjem delov gradu številnim sinovom in hčeram so razbijali njegovo enotnost, tako
da je bil ob koncu štirinajstega stoletja grad razdeljen na več lastnikov. Leta 1393 je
četrtino gradu in nekaj pripadajočih kmetij podedoval sorodnik Snežniških, Viljem II.
Lamberg, njegovi potomci pa so si v petnajstem stoletju pridobili celoten grad in mu v
štirinajstem stoletju tudi dali novo, očarljivo renesančno podobo, ki jo le nekoliko
spremenjeno lahko občudujemo še danes.
S porokami je grad prešel najprej na rodbino Scheyer, nato pa na rodbino Pranck in v
prvi tretjini sedemnajstega stoletja preko baronov Rambschisslov na kranjskega deželnega
vladarja, kneza Eggenberga. Hkrati s Snežnikom je knez Eggenberg kupil tudi loško
gospostvo in prenesel upravno središče loškega teritorija iz neudobnega, na visokem hribu
stoječega loškega gradu v bolj prijazno in laže dostopno graščino Snežnik. Leta 1669 je
Janez Žiga Eggenberg prodal loško-snežniško gospostvo knezu Janezu Vajkardu Auerspergu,
grofu Kočevskem.
Leta 1707 je celotno gospostvo prevzel grof Jurij Gotfrid Lichtenberg in leta 1718
dokončno spojil snežniško zemljiško posest z loškim gospostvom. Rodbina Lichtenberg
je imela gospostvo l40 let in v tem času je morala doživljati stalno zmanjševanje
pravic plemstva, ki je spremljalo centralistično politiko habsburške monarhije.
V začetku XIX. stoletja Lichtenbergi niso bili več kos zaostrenim razmeram, prekomerno
so se zadolževali in leta 1816 je bila opravljena prva sodna cenitev gospostva.
Leta 1832 so bili prisiljeni sprejeti loterijsko posojilo. Glavni dobitek je bilo
celotno gospostvo Snežnik oziroma 250.000 goldinarjev v gotovini. Srečni dobitnik,
baje kovač z Ogrskega je raje vzel gotovino, Lichtenbergi pa so leta 1847 gospostvo
prodali zakoncema Karis z Dunaja. Nova lastnika sta kmalu bankrotirala. Posestvo je
na dražbi leta 1853 za 800.000 goldinarjev kupil nemški knez Oton Viktor Schoenburg-Waldenburg.
Knez Jurij, tretji sin kneza Otona Viktorja, je grad podedoval leta 1859 in ga uredil
kot poletno in lovsko rezidenco. Dal je sezidati nadstropje, dva stolpiča, teraso,
dvignil obzidje, napolnil notranjost z dragocenim pohištvom in drugo opremo ter dal
urediti angleški park ob gradu. Posestvo je želel za večne čase ohraniti svojim
potomcem, zato ga je konstituiral kot dedno rodbinsko posestvo fidejkomis.
Za gospodarjenje z gozdovi je najel najboljše strokovnjake. Bil je pokrovitelj prve
slovenske gozdarske šole, ki je na njegovem posestvu delovala od 1869 do 1875, nato
pa je bila zaradi nemškega političnega pritiska ukinjena. Knez Jurij je s postavitvijo
parne žage omogočil začetek moderne industrije v Loški dolini. V gozdove je ponovno
aselil jelenjad, v ribnike postrvi in dal zgraditi številne gozdne ceste. Leta 1902
je kneza Jurija nasledil njegov prvorojenec Herman, ki je bil v diplomatski službi.
Po prvi svetovni vojni je bilo posestvo z rapalsko pogodbo razdeljeno med kraljevino
SHS in Italijo. Ker je bil lastnik nemški državljan, je bil nad posestvom razglašen
sekvester, ki je bil ukinjen leta 1924. Knez Herman je umrl leta 1943 na rodbinskem
gradu Hermsdorf pri Dresdenu. Med drugo svetovno vojno je grajski oskrbnik vešče
ubranil grad pred plenilci, zato lahko v njem še vedno občudujemo skoraj nedotaknjeno
opremo in umetnine iz časa knezov Schoenburgov. Grad in posestvo sta bila leta1945 podržavljena.
|
