SMUŠKI GRAD



slike: Irena K.

Na kratko o gradu
      Dvorec Smuk ali Smočki grad ali Smuški grad (Smuck) – 16. stoletje - Smuk nas Semičem

Dvor, pozidan na odročni lokaciji tik nekdanjih uskoških gozdov (kamor je bilo, po Valvasorju, mogoče brž smukniti, kadar so kaj zmaknili) naj bi bil po izročilu pravni dedič srednjeveškega Semeničevega stolpa – gradu Semeniča na koti 590 zahodno od njega, o katerem pa ni zanesljivo nič znanega. Večkrat je v virih, in še to relativno poznih, le beseda o domnevno od tam izvirajoče rodovine pl. Semeničev, ki pa je s tamkajšno lokacijo ni mogoče zanesljivo povezati. Dvor Smuk stopi v zgodovino leta 1629, ko ga je od Henrika grofa Paradeiserja kupil Janez baron Lichtenberg in ga nato leta 1662 prodal Francu Bernardu grofu Lichtenbergu. Alodialno gospostvo je ostalo v rokah rodovine še vse 17. in 18. stoletje, potlej je prek dedovanja prešlo v posest Wolkensbergov in leta 1846 v posest deželnega svetnika Martina Kuralta. Njegovi nasledniki so jo počasi odprodali ljubljanskima meščanoma Karlu in Francu Kavšku, leta 1899 pa jo je od njiju kupil Tomaž Radl. Zadnji lastnik nekdanjega imenja, ‘semiški bogataš’ Šušteršič, je dal graščino leta 1902 razkriti. Prvotna grajska stavba, okrog katere je ljudsko izročilo spletlo vrsto zgodb, je bila kaj preprosta – značilen renesančni štok. Pozidana je bila na pravokotnem tlorisu, imela je 3x4 osi, segala je v nadstropje in bila krita s štirikapno streho. Dvorišče so obdajale gospodarske stavbe, tu je bil tudi golobnjak. Še vedno impozantna razvalina sega s svojimi najbolje ohranjenimi stenami v višino dveh etaž. Kljub zaraščenosti so na zidovih, na katerih že dolgo ni več ometa, razločno prepoznavni stiki. Ti nam omogočajo izluščiti staro stavbno jedro, kakršno se kaže tudi na Valvasorjevem bakrorezu. Spričo povečanih potreb – gospostvo je namreč leta 1792 že obsegalo prek 90 hub – so k dvorcu v 18. stoletju prizidali na vzhodni strani nekoliko ožje in le enocelično poslopje pravokotnega tlorisa, na zahodni strani pa na vogalih dva stolpa s poudarjenimi, lepo klesanimi vogali. Pozneje so oba stolpa še povezali z zidom in tako sklenili zunanji obris grajske stavbe. Obdelane stavbne člene so okoličani izluščili in odnesli, še pa je v severovzhodnem delu razvaline, v nekdanji kuhinji, razvidna sled nekdanjega ognjišča in dimne tuljave. Od nekdanjih gospodarskih stavb, skrbno dokumentiranih v Valvasorjevi veduti, so le še tu in tam ohranjeni skromni sledovi.
  

vir podatkov: knjiga o gradovih - Ivan Stopar
nazaj   

© M. Hribar dec. 2009