DVOREC SP.  PEROVO 



slike: Irena K.

Na kratko o dvorcu
      Dvorec Spodnje Perovo ali Janežičeva graščina (Pernau) - 17. stoletje

Dvorec Spodnje Perovo (Perau) je omenjen l. 1426, 1428 in 1431 (hof zu Peraw), vitez Henrik iz Perovega pa že leta 1247. Valvasor označuje stavbo kot graščino, ki je nasledila nekdanji dvor. Ime Villa Perau zasledimo v listini že leta 1241. Dvorec je pripadal različnim plemiškim družinam. Najprej neki Retzovi, nato Heglerju (dvor je bil v rokah kamniških meščanov), nato pa ga je pred letom 1646 kupil in pozidal glavni prejemnik kranjskih deželnih stanov, leta 1646 (5. junij) umrli Janez Ludvik pl. Rasp (Hans Ludovik pl. Rasp). Po njegovi smrti je gospostvo pripadlo njegovemu sinu Janezu Avguštinu, ki ga je leta 1663 prodal Francu Krištofu pl. Hohenwartu. Le-ta je umrl leta 1696. Po poravnavi njegove vdove Marije Ane pl. Hohenwart, rojene Valvasor, s kamniškim mestnim svetom in sodnikom Adamom Florjančičem leta 1697 je gospostvo pripadlo njenemu mladoletnemu sinu grofu Juriju Sigmundu I., ki je umrl leta 1717 star enaintrideset let. Sledil mu je tedaj komaj štiriletni sin Jurij Sigmund II., ki je 10. junija 1786 sporazumno s svojim starejšim bratom duhovnikom Jožefom Antonom gospostvo prodal Joahimu Gallingerju za 3.100 goldinarjev. Tako je graščina prešla iz rok plemičev v meščanske roke, meščanskega stanu pa so bili potem tudi vsi njeni poznejši lastniki. Od Galingerja je 12. februarja 1789 kupil Perovo Franc Bizjak, mlinar v Kranju, za 5.550 goldinarjev. Za enako ceno je Bizjak 9. septembra 1800 gospostvo prepustil bivšemu zakupniku Janezu Vrešarju in kamniškemu strojarju Francu Muschlechnerju, ki je 13. septembra 1802 prepustil svojo polovico gospostva Vrešarju za 3.340 goldinarjev. Janez Vrešar je 13. junija 1829 gospostvo izročil svojemu sinu Francu, ki se je zavezal, da bo za očeta in mater skrbel do smrti, jima izplačal 70 goldinarjev v kovancih, vsaki od obeh sester pa nakazal po 500 goldinarjev. Komaj dve leti pozneje, 21. februarja 1831, je Franc Vrešar gospostvo prodal Francu Pirhu za 3.000 goldinarjev. Od Pirha je gospostvo 22. oktobra 1839 kupil Konrad Janežič za 3.600 goldinarjev in v lasti te rodbine je stavba še danes. Janežiči so prišli (tako predvidevajo zgodovinarji) iz Žumberaka v Kamnik. Po Konradu je bil lastnik Emil (1912), ki se ni veliko ukvarjal s kmetijstvom, saj je bil zaposlen na občini kot cesarski naddavkar. Od njega je nasledil Bogomil (1953) ali Božo, ki je celo življenje posvetil kmetijstvu, poleg tega je imel tudi žago. Rodili so se mu trije otroci: Anči, Božo - sedanji lastnik graščine in Peter. Dvorec, ki ima na Valvasorjevi upodobitvi še poprek postavljena, lesena pristrešna vogalna pomola (danes ju ni več), je enonadstropna, s štirikapno streho opremljena pravokotna stavba. Na južni strani ima pravokoten prizidek, ki izoblikuje njen ključasti tloris. V tem prizidku je imel Bogomil hlev (spodaj). Stavbni vogali so šivani, klesani iz peščenjaka, kamniti okenski okvirji pa so delno zgodnjerenesančni, delno baročni ali tudi novejši. Sedanji lastniki so pač dotrajani ali uničeni del zamenjali z novejšim materialom. Na začelni strani je v pritličju ohranjeno gotsko prirezano okno. Okna v pritličju so delno opremljena z močnimi kovanimi mrežami (vhodna stran graščine ima sedaj nova okna in prav tako v nadstropju), na notranjem dvorišču so nad novejšim portalom ostanki renesančne bifore, v t.i. prizidku pa je ohranjen lahno usločen portal, ki sicer nima več gotsko prirezanega profila, vendar se ponaša z močnima renesančnima odbojnikoma. V kleti levo od njega počiva novejši, na traverze oprti obok na starih kamnitih konzolah, v notranjščini osrednjega dela stavbe pa je še ohranjen gotski portal. V nadstropju naj bi se v zadnjem času zrušilo nekaj lesenih stropov, strop s prirezanimi robovi v hištrni prvega nadstropja in baročne vratne okvire v veliki vhodni avli pa omenja v svoji topografiji političnega okraja Kamnik že France Stele. Bogomil je zamenjal strope (niso več leseni) in popravil tlake in ostrešje. Zgradbo je popravljal brez pomoči države. Dvorec je bil večkrat predelan in prizidan, zato je vidno v arhitekturni stavbi več slogov (gotski, renesančni, baročni). Po vojni je tedanja oblast naselila več družin v nadstropju. Ti so deloma uničile prostore in pohištvo, tako da je starega pohištva ostalo zelo malo. Posestvo je imelo zemljišča še v bližnji okolici Kamnika in tudi veliko gozdov. Pri hiši je bilo sedem otrok (predvojna generacija) in so imeli stik s sosedi, kjer so v parku igrali odbojko, se sankali in smučali na Vajsovem travniku in na Kratni ter veliko hodili na planine. Ohranjena stavba stoji na desnem bregu Kamniške Bistrice, na mestni periferiji, na naslovu Kovinarska cesta 16. Od Kovinarske ceste do stanovanjskih blokov Zikove ulice (mimo graščine) pelje pešpot - drevored, imenovan Janežičev drevored.
  

vir podatkov: knjiga o gradovih - Ivan Stopar
nazaj   

© M. Hribar dec 2009