slike: Irena K.
Na kratko o gradu
Grad Rifnik (Reicheneck) – 13. stoletje (Šentjur pri Celju)
Južno od starosvetne naseldbine je na skalni vzpetini v obdobju zrelega srednjega veka zrastla nova postojanka, srednjeveški grad. Prvič se omenja leta 1281. Izpričan je kot krška posest in se omenja 1326 kot "vest Reichenekk". Starejša literatura omenja Rifniške viteze (sprva krški, pozneje celjski vazali), ki naj bi nastopali na začetku 13. stoletja; novejši zgodovinarji jih ne upoštevajo. Leta 1326 je dobil Viljem Vrbovški ob poroki s hčerko Leopolda Ploštajnskega stolp pri Rifniku. Od leta 1359 bil grad v lasti Celjskih grofov. Martin II. je stopil v službo Celjskih grofov, ki so 1400 dobili grad od Krških škofov in so ga nato Martinu podelili v zajem. Hči Martina II Rifniškega, Katarina Fürstenfelder, je leta 1404 dobila več krških fevdov, ki jih je leta 1426 prodala s polovico gradu, katerega je podedovala od svoje nečakinje Beatrix, Erazmu Liechtenbergerju, grajskemu upravitelju celjskih grofov. Ko je Liechtenberger umrl, so posest delili, rifniško gospoščino pa so leta 1456 dobili direktno od krškega škofa njegovi sinovi. Po smrti zadnjega Liectenbergerja Franca so grad 1541 podedovali njegovi sorodniki Sauraui, ostala dediščina pa je prišla v druge roke. V naslednjem stoletju se je gospoščina povsem razdrobila, njen največji del pa je prešel na Blagovno pri Šentjurju. Trditev, da so grad 1635 opustošili uporni kmetje, ni dokumentirana. Vendar drži, da so ga vsaj v 2. polovici 17. st. že opustili, saj je na upodobitvi v Vischerjevi Topografiji večidel že razkrit. Gotski grajski zasnovi gradu, ki je nastala z dodajanjem novih sestavin k starejšemu, morda romanskemu grajskemu jedru, nekatere stene segajo še do prvotne višine, kar je med našimi gradovi že redkost. Jedro je obsegalo večnadstropni stanovanjski stolp in manjše peterokotno dvorišče. Ker renesančne zidave niso bile tako trdne kot srednjeveške, danes njihove sledove komaj še prepoznamo. Srednjeveško jedro je danes v temeljnih potezah še vedno razvidno. Z leti so grajski prostor daljšali, zgodaj so zazidali prvotno dvorišče, kasneje pa so grad in predgradje razširili zlasti proti zahodu. Na severni strani nastopa strma, ponekod skalnata vzpetina, na južni pa nekajmetrska skalna stena, ki se pri tleh seka s travnato ravnino, ki sega vse do hriba Rifnik. Iz nekaterih virov je moč razbrati, da so na gradu Rifnik nekdaj bile grajske ječe, kamor so zapirali uporniške kmete (podložnike) in ostale kaznjenjce, ki so čakali na nadaljno usodo. Danes se nam grad kaže kot utrdba, katere bistveni sestavini oblikujeta visoka, nekdaj za obrambo in prebivanje namenjena stolpa, ki ju vmesno zidovje povezuje v trdno celoto. V zidovju je ohranjenih več originalnih srednejveških arhitekturnih členov, tako gotski portal v drugem nadstropju zahodnega stolpa, okna z značilnimi obstenskimi sedeži, stare svetlobne line ipd. Tik pod vrhnjima nadstropjema je stolpa obtekal lesen zunanji obrambni hodnik, ki se ni ohranil, na zahodnem stolpu pa so še vidne tramovnice, v katerih so nekdaj tičali leseni nosilci hodnikov. Solidna zidarska tehnika nam je na rifniški razvalini omogočila vpogled na nekatere elemente, ki jih drugod ni več, saj so vrhnji deli razvaljenih gradov večinoma razsuti. Okrog sivega zidovja se spletajo pripovedke, od tiste o zlatu v rifniški kleti, shranjenem v treh kadeh, do zgodb o hudobnih graščakih in usnjeni brvi ali rovu do bližnega gradu Ploštanja, kjer naj bi neki prebival brat rifniškega gospoda, sprva njegov prijatelj, potlej njegov sovražnik. Še in še je pripovedi o rifniškem gradu in zgodbah njegovih lastnikov. Spomin nanje se med ljudmi počasi izgublja, rifniške razvaline pa bodo še dolgo zoprvale času. Skoraj do vznožja gradu nas iz mesta Šentjur popelje dobro markirana pot, ki se zaključi na razpotju do arheološkega najdišča in gradu. Tam je utrjen tudi manjši parkirni prostor. Makedamsko pot po privatnem zemljišču kmetije, ki domuje tik pod gradom bomo prehodili peš. Do samega gradu morda vodi še kakšna druga gozdna pot, vendar se bomo iz katerekoli druge kot iz južne smeri težko prebili do grajskega jedra.
vir podatkov: knjiga o gradovih - Ivan Stopar
nazaj
© M. Hribar feb. 2010