O gradu
Grad leži na otoku reke Krke med plitvimi tokovi vodotoka, polnega lehnjakovih pragov in otočkov.
V virih se omenja že leta 1252. Sprva je bil v lasti Višnjegorskih grofov, pozneje je posest
prešla na Andeške in Babenberžane, za njimi pa po letu 1246, na kralja Otokarja, ki jo je daroval
freisinški cerkvi, ki je tu imela svoje ministeriale, pl. Warthe ali Werderje. V prvi polovici 16.
stoletja so bili lastniki gradu Villandersi, leta 1560 pa ga je kupil general Vojne krajine Ivan
baron Lenkovič. Na gradu se je nato zvrstilo več različnih lastnikov, zadnji med njimi so bili
grofje Margheri di Commandona, ki so ga imeli v lasti do druge svetovne vojne.
Razvoj grajske stavbe je bil zaključen šele v baroku, manjše historicistične predelave pa so bile
izvedene še v drugi polovici 19. stoletja. Današnja podoba gradu obsega okvirasto obzidje s štirimi
okroglimi obrambnimi stolpi in predelanim osrednjim obrambnim stolpom nad vhodom v notranje dvorišče.
Palacij gradu je prislonjen na obzidje in sega z enim od dveh krakov v notranje dvorišče. Grajska
kapela je bila sprva v dvoriščnem traktu, kasneje pa so jo namestili v zahodnem obrambnem stolpu.
Leta 1942 so grad požgali partizani, po vojni je bil obnovljen in predan hotelski namembnosti.
Stoletni šarm grajskega okolja, skritega v objemu reke Krke, preseneča s svojo naravno, umirjeno
lepoto. Z lego na otoku sredi reke Krke oblikuje grajsko poslopje skupaj s parkom eno od ambientalno
najslikovitejših podob v Sloveniji. V povestih Janez Sonce in Otok in struga je grad in njegove
prebivalce ovekovečil pisatelj Ivan Tavčar.
|
