GRAD   LIBEK 



slike: Irena K.

Na kratko o gradu
      Grad Libek ali Ljubek (Liebeck) – 12. stoletje (Potok pri Vačah)

Zgrajen je bil verjetno že v prvi polovici 11. stol. Veliko pozornost vzbuja nenavadno veliko število imen tega gradu: Lebeckh, Libek, Liebeke, Liebeck, Liebekhe, Lűbeckh, Lubeckh , Lubecke, Lubekgh, Lyebeck, Lybekh. Sicer je pri nekaterih razlika res mala, ampak tudi dve imeni nista popolnoma enaki. Grof Albert iz Višnje gore, ki se omenja v listinah med leti 1177 in 1209 je podedoval obširna zemljišča iz dediščine sv. Heme, krške kneginje. Na tem ozemlju je stal stiški cistercijanski samostan, ki so ga leta 1136 ustanovili višnjegorski grofi, Albertovi predniki. Zofija, edinka grofa Alberta, je vzela za moža istrskega mejnega grofa Henrika iz rodu Andehsov, prišlekov iz Bavarske, ki so tedaj postali najmogočnejši zemljiški gospodje na Kranjskem. Tako se je njena dediščina združila z andeškimi posestvi v velik kompleks, ki ga je Henrik še zaokrožil s fevdi freisinških škofov na Dolenjskem in na severu s krškimi fevdi okoli Ljubeka. Njegovo pridobivanje vedno več posesti je prekinila njegova prezgodnja smrt. Umrl je 18.julija 1228. Ljubeški fevd je prešel v roke Spannheimovca, vojvode Bernarda. Kot poroča listina z dne 3.novembra1228 je krški škof Ulrik razglasil, da je po smrti grofa Henrika, ki je umrl brez otrok, grad Ljubek z vsemi priteklinami pripadal nazaj krški cerkvi, ker ga je grof Henrik imel samo kot fevd. Ko je to zvedel koroški vojvoda in deželni knez Bernard pl. Spannheim, je prosil škofa, naj mu zaradi časti in zaradi tega, ker je krški cerkvi vedno pomagal, da mu da omenjeni grad Ljubek v fevd. Škof je njegovo prošnjo uslišal in po posvetu s svojim kapitljem je vojvodi ter njegovim dedičem grad z vsemi pritiklinami podelil. Zofija, mejna grofica istrska pa je leta 1238, cerkvi in menihom v Stični podarila osem kmetij okrog Ljubeka v kraju, ki se imenuje Bukovica, (če ni Podbukovje?) z vsemi pritiklinami in svoboščinami. To je storila v blagor duše svojega moža in sorodnikov, ki so ustanovili omenjeni samostan. Naročila je tudi, naj dobivajo menihi na obletnico smrti njenega moža nekak priboljšek iz belega kruha in sira, večjo mero rib in vina, kar naj bi stalo 1/2 marke. Leta.1280 je bil lasnik gradu Verson Ljubeški, po čigar smrti je grad podedovala njegova žena Helcha. Rod je kmalu izumrl. Ko so se nekateri vazali patriarha Bertranda in oglejske cerkve odpovedali fevdom na Vačah, je patriarh te fevde podelil 1337 v Vidmu Konradu Gallu iz Ljubeka in njegovim dedičem. 24. aprila 1343 je Marhlin Gall iz Ljubeka dobil tudi moravško župnijo. Z uporabo ognjenega orožja je plemstvo prenehalo hoditi na vojsko. Namesto njih so se vojskovali najemniki, oboroženi s puškami. Bili so gibčnejši kot pa okorne čete vitezov v svojih oklepih. Poleg tega so se deželni knezi v uradih raje posluževali veščih šolanih ljudi kot neizobraženega plemstva. Zaradi tega se je plemstvo pričelo bolj intenzivno ukvarjati z gospodarstvom in gledati, da bi iz tega spravili čim več dohodkov, seveda na račun podložnikov, katerim so vedno bolj kratili njihove pravice in jim zviševali davščine. Poleg tega je koncem 15. in na začetku 16. stoletja nastala splošna socialna in gospodarska kriza. Zato ni bilo težko razumeti obupanega klica kmetov po stari pravdi, ki je bil v okolici Vač tako močan, da so razjarjeni in obupani kmetje leta 1515 razdejali in popolnoma izropali ljubeški grad. Grad je bil pozneje nanovo pozidan, saj imamo v Valvazorjevi knjigi lepo sliko novega gradu. Grad in njene prebivalce pa je leta 1560. zadela druga huda nesreča, pričela je razsajati kuga. Leta 1593 je Ljubeško gospostvo pripadalo Juriju Einkhűrmu, kranjskemu deželnemu upravitelju, potem baronu Halleru in za njim baronu Paradeizerju. Njegov naslednik je bil baron Karel pl. Wizenstein in po njegovi smrti njegov brat baron Janez Krstnik Wizenstein, ki je bil lastnik gradu še v Valvazorjevem času. Po starem ustnem izročilu je imel grad Ljubek radi varnosti na zgornji strani globok jarek, napolnjen z vodo, ki pa se je v precejšnji meri izgubljala v zemljo in poleti tudi močno izhlapevala. Zato so morali stalno dovajati drugo vodo in sicer so jo napeljali od tam, kjer je sedanje zajetje vaškega vodovoda. Voda je tekla deloma po lesenem žlebu deloma po posebej zato narejenem jarku. Da se ne bi žleb pokvaril ali v jeseni od obilnega listja zamašil, je moral skrbeti nekdanji gospodar bližnje kmetije. Kdaj je grad razpadel, ni znano. Dolga leta je bila lastnica razvalin in zemljišča družina Tič, vulgo »Šm?c«, ki je leta 1971 prodala grad z nekaj zemlje dr. Ladislavu Lajevicu, bratu skladatelja dr. Antona Lajevica.
  

vir podatkov: knjiga o gradovih - Ivan Stopar
nazaj   

© M. Hribar dec 2009