slike: Irena K.
Na kratko o graščini
Metliški ali Katterjev stolp (Möttling) – 14. stoletje Srednjeveški viri omenjajo v Metliki dva stolpa, za katera sklepamo, da sta bila v sestavu mestnih utrdb. Njun značaj je še najbolj razviden iz bakrorezne vedute mesta v Valvasorjevi Topografiji, ki je nastala okoli leta 1679, časovno pa lahko pozidavo teh utrdb stavimo v obdobje, ko je Metlika, tedaj še Novi trg, že dobila mestne pravice. Podelil jih ji je goriško-tirolski grof Henrik I., ki se je tu prvič mudil leta 1306. Eden od pridobljenih privilegijev je bil tudi, da lahko meščani svojo naselbino zavarujejo z obzidjem. Vanj so bili morda že takrat vpeti tudi obrambni stolpi. Da je Metlika že zgodaj dobila obzidje nam sporoča listina iz leta 1376, ki to obzidje omenja – Neumarcht in der Metlik an der Rinchmawer. Sicer pa srednjeveški izvir obzidja posredno dokazuje tidi omemba domca tik obrambnega jarka pred gradom, ki ga je posedoval Bernhard der Katter. Stolp ob mestnem obzidju je spet neposredno omenjen v listini iz leta 1457, s katero Katter mestu prodaja svoj stolp in bližnjo zidano vinsko klet s pripadajočim zemljiščem – turn mitsambt dem gemawrten keller …. Ob primerjavi arhivskih podatkov s situacijo v katastrski mapi in na terenu se razločno pokaže, da lahko Katterjev stolp prepoznamo v še vedno ohranjenem enonadstropnem, na skoraj kvadratni ploskvi pozidanem stolpu, ki stoji na umetno izravnani polici južno od gradu. Stolp, ki je na Valvasorjevem bakrorezu iz ok. leta 1679 okrogel, je hudo prezidan, njegovo pročelje pa je ob stopniščnem dostopu tako v pritličju kot v nadstropju poudarjeno z na slope oprtima, vendar zazidanima arkadama. Tu je bila nekdaj zasilna bolnišnica in od leta 1889 tudi mestna osnovna šola. Sodeč po njegovi poziciji ni nujno, da je že od vsega začetka sodil v sklop srednjeveških mestnih, ne grajskih utrdb, saj je bil očitno predvsem tipično srednjeveško plemiško prebivališče v obliki stolpa, kakršna so tudi pri nas pogosto izpričana.
vir podatkov: knjiga o gradovih - Ivan Stopar
nazaj
© M. Hribar dec. 2009