GRAD    KAMEN pri Velesovem



slike: Irena K.

Na kratko o gradu
      Grad Kamen pri Velesovem (Frauenstein bei Michelstätten) – 13. stoletje

Območje Kamna je bilo že od kraja deželnoknežje. Med leti 1147-1154 se v listini, izdani v Bilštajnu na Koroškem, omenjajo kot priče Gerloh, njegov brat Albert in sin Majnhalm – Gerlochus, Albertus, Meinhalmus de Michelstein, vitezi in obenem bližnji sorodniki andeškega minesteriala Majnharda Šababa iz Kokre. Zdi se, da so ti in njihovi nasledniki prebivali v manjšem dvoru, ki se leta 1359 omenja kot hof gelegen bey sand Margreten. Valvasor trdi, da so grad že pred štiristo leti posedovali gospodje s Kamna – die Herren Frauensteiner, katerih poslednjega so leta 1473 ujeli Turki in je potlej v njihovem ujetništvu umrl, z njim pa je izumrl tudi njegov rod. Turki so prodrli prek Save pri Kranju že leta 1471 in se pognali proti Velesovemu, kjer so opustošili samostan in po vsej verjetnosti tudi velesovski dvor. Ko je namreč leta 1486 obiskal dominikanke Paolo Santonino, kancler in spremljevalec pooblaščenega vizitatorja oglejskega patriarha, škofa Petra Carlija, je ta v svoj popotni dnevnik že zapisal: ‘Imenovani samostan …ima na griču v bližini nov grad – habet arcem iuxta in monticulo novam, kamor se zatekajo nune ob vpadih sovražnikov.’ Če Santoninovo sporočilo prav razumemo, so nekdaj neutrjeni velesovski dvor, ki je bil medtem prešel v samostansko last, takrat že obdali z obzidjem in stolpi. Tako je dobil značaj gradu in kot takšnega so ga doživeli tudi oglejski odposlanci. Takratna obnova grajske stavbe je zalegla le za nekaj desetletij, zato je velesovska prednica Julija prosila cesarja Ferdinanda, da bi ga smela znova pozidati in utrditi. Z listino, izdano dne 20. marca 1533, je Ferdinand prednici ustregel, obenem pa je stavbo preimenoval v Frauenstein in ji podelil vse pravice, kakršne so uživali drugi gradovi na Kranjskem. Grad, kamor so, kot beremo, redovnice rade zahajale na sprehod, je bil v Valvasorjevem času še obljuden, na začetku 18. stoletja pa so ga opustili. Ko so leta 1732 pričeli zidati nov samostan, so za gradnjo uporabili tudi kamenje z grajske razvaline. Grad položen v pobočje hriba, je obstajal iz stolpastega jedra in obzidja, zavarovanega na treh ali celo na štirih vogalih z okroglimi stolpi. Osnovo je krogin krog obdajal na terenu danes že precej zasut obrambni jarek. Stolp, znotraj simetrično razdeljen na dva dela, je, sodeč po Valvasorjevi upodobitvi, segal v višino dveh nadstropij in bil zastrešen s strmo piramidasto kapo. Njegovi, več kot meter debeli zidovi so se na sprva najbolj izpostavljeni južni, navzgor proti pobočju obrnjeni strani okrepili na malone dva metra. Vogalni stolpi, vpeti v obzidje, so bili neenakomerno močni in visoki, a tudi niso bili vsi istočasni. Mlajšega izvora je bila zlasti mogočna renesančna bastija na vzhodni strani zasnove in kajpak tudi stavba, ki se je znotraj grajskega oboda na zahodni strani prislonila k obzidju.
  

vir podatkov: knjiga o gradovih - Ivan Stopar
nazaj   

© M. Hribar dec 2009