GRAD    JETERNBERK



slike: Irena K.

Na kratko o gradu
      Grad Jeterbenk (Hartenberg) - 13. stoletje (Žlebe pri Medvodah)

Jeterbenk je bil spanheimski grad, prvič omenjen leta 1252. Vitezi Jeterbenški so se po njem imenovali od leta 1207. Prvi, Gerloh, ke imel istoimenskega sina, zato med obema ni moč potegniti jasne ločnice. V številnih listinah iz prve polovice 13. stoletja je omenjen vedno le Gerloh z Jeterbenka, kar priča o odločujoči vlogi ene same osebe v rodbini. Njihov (kasneje znan) grb (iz trohriba rastoči lev; včasih namesto leva celo nekakšen bik) ne omogoča analogij, razen morebiti koroške. Gerloh II. je rodbino umestil med pomembnejše v 13. stoletju. Luč njegovih nekdanjih uspehov je sijala še v 14. stoletju, ko je rod že propadal. Pred letom 1245 je z Viljemom z Bleda celo zasedel blejski grad, že pred letom 1252, zlasti po smrti vojvode Ulrika III., leta 1269 pa je povzročal škodo Freisingu na južnih mejah losškega gospostva. Tedaj je bil izrecno označen za spanheimskega minesteriala in je že imel pečatnik, ko je skupaj s Henrikom III. Svibenskim celo sopečatil neko listino vojvode Ulrika III. Njegov sorodnik Reinbor pa je bil leta 1254 spanheimski gradiščan na gradu Kravjeku. Tudi Jeterbenk je bil leta 1261 le na pergamentu prepuščen oglejskemu patriarhu Gregorju, saj so ga Spanheimi - tako kot druge gradove v okolici Ljubljane - obdržali pod nadzorom. Po smrti vojvode Ulrika je leta 1269 Gerloh II. Jeterbenški z vodilnimi spanheimskimi ministeriali prisegel zvestobo Ulrokovemu bratu Filipu, nato pa še sam Filipu kot oglejskemu patriarhu. Gerloh II. se je pogosto mudil v Ljubljani, kjer je imela rodbina že konec 13. stoletja postojanko. Ciljno območje Jeterbenških je bilo sosednje loško gospostvo. Ne glede na občasne sovražnosti z Freisingom je bil Gerloh II. od konca 13. stoletja pogost gost v Škofji Loki; kot eden redkih nefreisinških vitezov in uslužbencev je sodeloval na tamkajšnjih sodnih zborih. Odkritih konfliktov je bilo konec po letu 1278, ko je bil kot goriški vitez ujet v fajdi s freisinškimi ljudmi. Udejstvovanje pri Goriških je verjetno temeljilo na nemilosti pri Tirolsko-Goriških zaradi poprejšnje zvestobe Spanheimom. Še leta 1285 je bil zato navzoč pri poravnavi grofa Alberta Goriškega s freisinškim škofom v Innichenu, leta 1290 pa je z njim na Mehovem. Že leta 1286 pa je bil skupaj s še nekaterimi uglednimi vitezi predstavnik kranjskega plemstva pri Gospe Sveti pri ustoličenju grofa Majnharda Tirolsko-Goriškega za koroškega vojvodo, kar pomeni, da je spet prišel v milost pri deželnemu gospodu. Po smrti kralja Rudolfa se je leta 1292 skupaj s sinom Otom, Hartwikom Falkenberškim, Majclinom Auersperškim, Friderikom s Kraiga, Rudolfom I. in Viljemom II. Svibenskim, Otom Kunšperškim idr. pridružil protihabsburški in protimajnhardinski stranki, ki jo je v vzhodnih Alpah vodil grof Ulrik Vovbrški skupaj s salzburškim nadškofom in oglejskim patriarhom. Imenovani so celo ujeli sina vojvode Majnharda, Ota. Do poravnave je prišlo naslednje leto. Izdaja Gerloha II., ki je umrl med letoma 1292 in 1295, ni močno prizadela drugih članov rodbine. Voditelj rodbine, sin Oto (umrl po 1327), je bil leta 1311 celo koroški komornik in eden glavnih podpornikov koroškega vojvode Henrika na Kranjskem. Po letu 1292 je Oto prenesel dejavnost v Ljubljano, kjer je posloval, redno sopečatil in pričal v najrazličnejših zadevah. Njegovih bratov in otrok v tem obdobju v virih ni mogoče zaznati, kar priča o še vedno enotni upravi rodbinskih zadev. Šele leta 1327 se je v listinah pojavil brat Ulrik (1327 - 1345), čigar prodajanje posesti je že kazalo na gospodarski propad rodbine. Otov sin Nikolaj (1330 - 1354) je nekaj let še trpel stričevo senijorstvo, leta 1336 pa je dosegel realno razdelitev posesti. Do prve tretjine 14. stoletja so Jetrbenški prišli celo do deželnoknežjega gradu Osterberg, a so ga po nekaj letih postopno prodali. Na njem je tedaj najbrž živel Ulrik, saj je imel leta 1344 Nikolaj pravice le do jeterbenškega grajskega kompleksa. Stari jeterbenški grad na vzpetini Jeterbenk nad Katarino, ki je bil zgrajen po sredi 12. stoletja, ko se je z minesteriali in gradovi načrtno utrjevala spanheimska posest na Kranjskem, konec 13. stoletja ni več ustrezal. Ker je v osnovi najbrž šlo le za stolpasto zgradbo, so Jetrbenški do prve polovice 14. stoletja neposredno pod njim postavili še en grad (new Hertenberch), h kateremu je sodil še stolp Nebojša (Neboyz). Ta po mnenju B. Otorepca priča, da je bil njegov graditelj nekoč v viteški službi v Srbiji, kjer je prav tako znan srednjeveški stolp s tem imenom (podobno tudi na Madžarskem in v Furlaniji). Med gospodarsko krizo v 14. stoletju Jeterbenški niso bili več sposobni ohraniti substance zemljiškega gospostva. Zato je Nikolaj leta 1344 prodal Šperenberško-Rajhenburškim vse tri grajske objekte kot rechtes aigen (alod). Očitno so Jeterbenški tik pred propadom uspeli začasno spremeniti pravni značaj grajskega kompleksa. Dfeželni knez je kasneje spet uveljavil fevdno pravico, saj so bili vsi trije že opuščeni objekti leta 1444 zapisani v deželnoknežji fevdni knjigi. Ulrik je umrl kmalu po letu 1345, medtem ko je Nikolaj morda živel v Ljubljani. Varuh njegovih sinov Jurija (1362 - 1373), Nikolaja II. (1373) in Hansa (1374) je bil do leta 1366 svak Nikolaj Sommerecker, ki so mu bivši varovanci leta 1373 prodali vso preostalo posest. Kmalu nato je rodbina v moški strani izumrla, Sommerecker pa je že leta 1376 podeljeval v fevd nekdanjo jeterbenško posest. Za izumrtjem so hitro propadli tudi gradovi, ko so bili sredi 15. stoletja že gradišča.
  

vir podatkov: knjiga o gradovih - Ivan Stopar
nazaj   

© M. Hribar dec 2009