GRADOVI

  V majhni deželi kot je Slovenija, vendar strateško zelo pomembni od antike dalje,
je bilo od 10. stoletja naprej zgrajenih več sto gradov, graščin in dvorcev fevdalcev.
Ce upoštevamo obstoječe objekte, bodisi razvaljene, bodisi obnovljene ali razvaljene,
velikokrat o njihovem obstoju pričajo le skromne razvaline ali sledovi v zemljišču
(nekaj kamenja, ostanki obrambnih jarkov in nasipov), pa tudi arhivski zapisi in ljudsko
izročilo, potem naj bi na Slovenskem stalo preko sedemsto grajskih objektov.

  Na Slovenskem v 10. in 11. stoletju ni bilo pomembnih fevdalnih središc in škofij-
skih sedežev, zato je plemstvo, ki je gospodovalo v naši deželi, vladalo z mogočnih gra-
dov zunaj Slovenije. Vendar pa so posvetni in cerkveni fevdalci na svojih ozemljih na
naših tleh že kmalu pozidali veliko manjših gradov, ki so jih upravljali njihovi fevdniki
in ministeriali. Velikanski zemljiški kompleksi so bili takrat v lasti cerkve (oglejske
patriarhije, salzburške nadškofije, krške, briksenške, bamberške in freisinške škofije ter
številnih samostanov), visokorodnih rodbin (Spanheimi, Bamberžani, Andechsi, Breže-Selški,
Traungavi ...) in velikih fevdalcev Ortenburžanov, grofov Goriških in Devinskih, svobodnih
gospodov Žovneških, kasnejših grofov in knezov Celjskih, ki so si pridobili nekdanjo posest
savinskih grofov Breže-Selških, pa Auerspergov, grofov Višnjegorskih ter drugih fevdalnih rodbin.

  Na prepadnih stenah, vrhovih hribov s strmimi pobocji, povsod tam, kjer je bil možen dostop
le z ene strani, ki jo je bil otreba braniti, so nastali gradovi. Prvotne fevdalne utrdbe so
bili stolpasti gradovi, visok večnadstropen stolp tudi s poltretjim metrom debelimi stenami iz
klesanega ali lomljenega kamenja, namenjen bolj obrambi kot pa stanovanjskemu udobju, z
majhnimi okni - strelnimi linami in vhodom v prvem nadstropju z dostopom po lestvah ali
stopnicah ali celo prek dvižnega mostu. Stolp je obkrožalo najprej leseno obzidje (palisade),
nato zidano, dodatno pa je bil zavarovan z enim ali celo z več obrambnimi jarki. Najbolj
značilna primera stolpastih gradov na Slovenskem sta v več kot deset metrov visoki ohranjeni
razvalini grad Zgornji Cretež blizu Mokronoga in freisinški grad na Kranclju nad Škofjo Loko.

V nadaljnih desetletjih in stoletjih so romanske stolpaste gradove na Slovenskem priceli
predelovati in širiti. Iz njih so skozi čas nastali veliki gradovi (obodni in hišasti), ki so
doživeli vrhunec v gotiki in kasneje z renesančnimi predelavami. Pomembnejši gradovi so imeli
znotraj obzidja tudi dodatne stavbe, tako stanovanjskeo poslopje (palacij), mogočni obrambni
stolp (bergfried) in kapelo, pa tudi gospodarske in druge objekte. Na Slovenskem so tako nastali
mogočni gradovi, kot s ona primer grad Kamen pri Begunjah, Turjak in Žužemberk na Dolenjskem,
Konjice, Podsreda, Bizeljsko in Krunšperk na Štajerskem, Socerb in Rihemberk na Primorskem.
Veliko od njih je takih, ki so gotovo enakovredni onim v sosednjih državah in so bili takrat
v ponos lastnikom, ovekovecili pa so jih tudi nekateri popotniki, ki so potovali skozi našo deželo.

V 16. stoletju so fevdalci pričeli opuščati neudobne gradove na višinah in si začeli zidati
številne dvorce in graščine v nižinah, v mestih pa so si postavili razkošne palače. Vrhunec
je ta grajska arhitektura doživela v baroku, ko so nastali številni biseri naše kulturne dediščine,
med njimi dvorci Haasberk pri Planini, Soteska, Štatenberg, Dornava, Kromberk, Vogrsko in drugi.

  Marsikateri srednjeveški grad se je takrat pričel spreminjati v razvalino, če ga že prej niso
prizadeli številni požari in potresi (katastrofalni potres leta 1511 je uničil veliko gradov)
ali pa so jih fevdalci sami opustili, kot na primer gradova Marienberg na Šmarni gori in Falkenberg
pod Kureščkom, prek sto gradov je bilo razdejanih med kmečkimi upori, marsikateri grad je bil uničen
v številnih fevdalnih vojnah, ki so divjale na naših tleh, ali pa so ga porušili Turki. Tudi II.
svetovna vojna ni prizanesla grajskim objektom, saj so partizani požgali nekaj deset gradov na
Slovenskem, v katerih so se (ali pa bi se lahko) vgnezdile okupatorjeve vojaške posadke.

  Tako so zidove grajskih razvalin stoletja uničevali potresi, viharji, gorske ujme in zimske
zmrzali, marsikatera grajska razvalina je za bližnje vasi postala dobrodošel kamnolom z že obde-
lanim klesanim kamenjem, uniceval pa jih je tudi malomaren človeški odnos do te kulturne dediščine.
Tudi danes, ko je od nekdaj mogočnih gradov ostal le še kakšen zid, se še dela tako.

          nazaj   

vir: knjiga - Gradovi, dvorci in graščine na Slovenskem, avtor Ivan Jakič
© M. Hribar marec 2006