DVOREC   GOTNIK



slike: Irena K.

Na kratko o dvorcu
      Dvorec Gotnik ali Boben (Gutneck) - 17. stoletje (Zabiče pri Ilirski Bistrici)

   Leta 1670 sta gospošcini Gotnik in Jablanica postali last hcere Emanuela de Finija Elene, ki se je leta 1648 drugic porocila s sinom beneškega zlatarja doktorjem prava Francescom Lazarinijem. Združeni gospošcini Gotnik - Jablanica s središcem v dvorcu Jablanica sta tako prešli v last te rodovine, ki je kasneje dosegla tudi baronski naslov. Leta 1719 sta si vnuka Elene Lazarini združeno gospošcino razdelila. Starejši Franc Peter Lazarini je dobil Jablanico, mlajši Adam Danijel Lazarini pa Gotnik. Franc Peter se je s pogodbo zavezal, da bo mlajšemu bratu pomagal zgraditi nov sedež gospošcine Gotnik, saj je bil stari srednjeveški grad že skoraj eno stoletje v razvalinah. Poleg tlake, prevozov in neposredne pomoci pri gradnji mu je iz svojega deleža prispeval 1.000 guldnov v gotovini. Takrat se je rodovina Lazarini razdelila na dve samostojni veji. Adam Danijel Lazarini je svojo gotniško posest kmalu povecal z nakupom bližnje gospošcine Klana in obsežne posesti Brajdica na Reki. Po razglasitvi svobodnega pristanišca je bil to glavni vir dohodka in dodatni vzrok za razcvet Gotnika v 18. stoletju. Leta 1721 se je Adam Danijel porocil z grofico Katarino Elizabeto Lichtenberg z gradu Snežnik in ta mu je med letoma 1724 in 1744 rodila kar sedemnajst otrok. Leta 1727 sta se vselila v dokoncani novi dvorec Gotnik. Adam Danijel je tu leta 1760, star 64 let, tudi umrl, pokopali pa so ga v družinski grobnici v bližnji cerkvi Matere Božje v Podgrajah. Njegova vdova je leta 1771 dosegla od cesarice Marije Terezije naslov višjega plemstva. Po njeni smrti leta 1777 je posest podedoval njen sin Ignac Lazarini, ki jo je leta 1792 prepustil sinu Francu Ksaverju Ignacu. V noci z 21. na 22. marec 1794 je v dvorcu izbruhnil unicujoc požar, iz njega so si grajski prebivalci rešili le golo življenje, vsa oprema in imetje pa sta bila unicena. Franc Ksaver se je z družino po požaru preselil v Klano oz. na Reko, leta 1795 pa je kupil dvorec Smlednik na Gorenjskem in se nato z družino preselil tja. Požgani dvorec Gotnik je vrnil svojemu ocetu Ignacu Lazariniju, ta pa ga je nato leta 1797 prepustil mlajšemu sinu Jožefu Joahimu. Leta 1807 je Jožef Joahim Gotnik prodal in se preselil na grad Pöls na Štajerskem, jugozahodno og Gradca, njegov oce Ignac pa je istega leta prodal še preostalo posest: Bergud, Mune in Brajdo na Reki ter se preselil k sinu na grad Pöls in tam leta 1811 umrl. Dvorec in gospošcino Gotnik je kupil Janez Zambelli di Petris z otoka Krk. V 19. stoletju je dvorec dobil ime Boben oz. Na Bobnu, kar je odsev propadanja in zadolževanja grajske posesti po odhodu Lazarinijev. Leta 1881 je dvorec od potomcev Janeza Zambellija kupila družina Fischer. Od leta 1916 je bil v lasti Dohnala iz Cernovirja pri Olomucu, leta 1920 je prišel v last Jana in Rafaele Balcarik, leta 1933 pa ga je kupilo podjetje ERA - Ente Rinascita Agraria iz Benetk. Po kapitulaciji Italije med drugosvetovno vojno leta 1943 je prešel v last Giovannija di Enrica Campeisa. Po vojni so dvorec in posest leta 1946 nacionalizirali. V dvorcu so uredili sedež kmetijske zadruge in stanovanja delavcev na kmetijskem gospodarstvu. V zanemarjeni stavbi so stanovanja še danes. Kapelo Sv. Janeza Krstnika ob dvorcu so leta 1994 obnovili. Ohranjeni popis škode po unicujocem požaru 1794 nazorno dokumentira podobo dvorca v 18. stoletju. Stavba je imela tako kot še danes 17 prostorov. Poleg 12 bivalnih so navedene še kapela v dvorcu, dvostranska (vinska in kisla) klet, shramba, kuhinja in kašca. Šest sob in dvorana so bile namenjene grajski družini, ena soba oskrbniku, ena duhovniku, ena sobaricam, ena strežnikom, v enem prostoru pa je bila pisarna. Posebej je navedena tudi ena predsoba. Sanitarni prostori niso navedeni. Iz popisa je razvidna vrsta zanimivih podrobnosti. Poleg števila, razporeditve in namembnosti prostorov nam daje podrobni opis notranje opreme, znacilne za tisto obdobje. Dvorec je bil tako opremljen s številnimi velikimi ogledali, posteljami in omarami iz orehovine, zofami, vec vrstami stolov, deloma prevlecenih s svilo, igralnimi, posalnimi in servirnimi mizami, novimi pecmi, nekaj omarami in predalniki. Slavnostno dvorano so krasile zavese in tapiserije. V kapeli so bile shranjene štiri mašne obleke. Slik ali drugih umetniških del popis ne omenja. Zanimiv je tudi spisek unicene uskladišcene hrane, ki med drugim omenja prekajeno slanino in meso, suhe strocnice, suha jabolka in hruške. Med inventarjem prostorov, ki je bil unicen v požaru, so navedene svilene rjuhe, obleke, krznen plašc, škornji, ostroge, klobuki, bodalo, mec, tobacnica, porcelanasti krožniki, cajne skodelice iz kitajskega porcelana in zlata vrcka. Zdi se, da so dvorec po velikem požaru Lazariniji kmalu obnovili in da je po obnovi v temeljnih potezah ohranil podobo iz casa nastanka med leti 1720 in 1727. V vse bolj zaostrenih gospodarskih in politicnih razmerah na koncu 18. stoletja njegovi lastniki vsekakor ne bi tvegali gradnje nove stavbe, ampak so varcno uporabili staro zidovje, ki pa kajpak nikoli vec ni dobilo starega blišca in razkošne opreme. Pri tem je treba opozoriti, da oblikovanje dvorca Gotnik spominja na prvotno podobo bližnjega dvorca Jablanica iz okoli leta 1630, ki je dokumentirana na Valvasorjevi upodobitvi. Skromna podoba dvorca Gotnik v 18. stoletju je nekoliko presenetljiva, saj je nastal v casu vsesplošnega razcveta, ko so v bližini nastajale mnogo bolj reprezentancne stavbe kot dvorca Hošperk ali Ravne. Ne nazadnje je nastal v casu, ko je v prostoru med Ljubljano, Trstom in Reko deloval takrat vodilni kranjski arhitekt Carlo Martinuzzi, ki je najbrž veckrat potoval tudi mimo Gotnika. Kljub temu so obliko novega dvorca povzeli po starejšem jablaniškem dvorcu, tako da sta imela oba brata Lazarini približno enaki bivališci in sta tudi po tej plati enakovredno razdelila podedovano posest. V današnji podobi je dvorec Gotnik razsežno preprosto oblikovano in nerazclenjeno enonadstropno dolgo poslopje, zgrajeno na približno pravokotni talni ploskvi. Prekriva ga nizka dvokapna streha. Glavna fasada je devetosna in poudarjena z nekoliko potlacenim kamnitim polkrožno sklenjenim portalom, ki ima mocno profiliran sklepnik in kapitela. Manjša okna v pritlicju so zamrežena. Ob dvorcu sta ohranjeni dve starejši gospodarski poslopji in obnovljena samostojno stojeca grajska kapela pred glavno fasado. Kapela je preprosta pravokotna stavba, ki jo poživlja sodoben zvonicek v betonski konstrukciji, ki je leta 1994 nadomestil starejši preprosti preprosti odprti zvonik na preslico. V notranjosti je ohranjen kvaliteten marmornat inkrustiran oltar iz 18. stoletja, ki kaže beneške vplive.
  

vir podatkov: knjiga o gradovih - Ivan Stopar
nazaj   

© M. Hribar jan. 2010