DVOREC DOBRAVA (pri Kostanjevici) - Globočnikov grad




slike: Irena K.

Na kratko o dvorcu

   Dvorec Dobrava ali Globočnikov grad (Guttenhof) – 16. stoletje Dvorec je sprva sodil k stari posesti kostanjeviškega samostana. Prvič se omenja leta 1536, ko ga je dal opat Benedikt v zastavo Henriku Verneškemu – Wernegkherju, in potlej leta 1547, ko je v kostanjeviškem urbariju izpričan kot hoff zu Dobrau. Leta 1576 ga je imel v zastavi Anton Hofstetter. Leta 1582 pa uskoški poglavar Daja Vukovič. Leta 1589 je bil izdan deželnoknežji konsenz za prodajo posesti, ki sta jo potem po kupnem pravu dobila v zakup samostojni uslužbenec Jernej Klekl in njegova žena Zofija – pri tem sta se obvezala, da bosta prevzela samostanski dolg. Vendar pa je že čez nekaj let prišlo med Klekom in opatom Janezom do spora, v katerega je posegel sam reinski opat Georg. Opaj Janez je Kleku očital, da se ni držal pogodbe, ki prepoveduje vsakršno spremembo na dvorcu. Ker pa je bili dvorcu prizidano še eno nadstropje je Klekl pogodbo prekršil. Opat je od njega zahteval, da dozidavo odstrani in posest izroči samostanu. Po posredovanju opata iz Reina je prišlo do poravnave in kompromisa, po katerem je moral Klekl samostanu poleg že plačanih 125 dukatov oz. 166 re. goldinarjev dati še 260 re. goldinarjev. Z listino izdano leta 1598 je samostan Kleku ponovno potrdil pravico do zakupa po kupnem pravu omenjene posesti. Leta 1630 sta opat Andrej in konvent podelila dvorec Dobraua v zakup po kupnem pravu Tomažu Ambšelu in njegovi ženi Katarini ter njunim potomcem po moški liniji, leta 1650 pa sta ga dobila v zakup Sabina Raab in njeni potomci. Tako se leta 1665 omenja kot zakupnik Franc Raab, morda Sabinin soprog ali sin. Valvasor pozna le poznejše lastnike dvorca. Kot prvega med njimi omenja barona Ivana Jurija Hallerja, za njim njegovo vdovo roj. Dollanitsch in nato gospoda Janeza Štebrškega. Leta 1688 je posest pripadla Francu Leopoldu Zierheimbu, ki se je tu poročil s hmeljniško dedinjo Evo Renato Jankovič in obe posestvi združil. Združeni sta ostali do leta 1740, ko je Zierheimbov vnuk Franc Adam, sin Maksa Ludvika, zaradi nenehnih pričkanj z ženo Jožefo, Hmeljnik prodal, dvorec Dobravo pa obdržal. Toda bil je nemirne čudi in tudi tu ni dolgo strpel. Zapustil je ženo in sedem otrok ter se šele po večletnem potikanju po svetu vrnil domov. Leta 1745 je kot mitničar v Črnučah pri Ljubljani umrl. Pozneje je posest spet prišla v roke cisterijancev in ostala v rokah kostanjeviškega samostana vse do njegove ukinitve leta 1786. Podatki o poznejših lastnikih Dobrave niso znani, med obema vojnama pa je dvorec posedoval dolgoletni kostanjeviški župan Ivan Globočnik, po katerem je dvorec v poznejših casih dobil tudi svoje ime. Med okupacijo se je v njem nekaj casa zadrževala italijanska posadka, ko pa se je umaknila, so ga partizani septembra 1942 požgali. Po vojni so nacionalizirano stavbo obnovili in v njej uredili stanovanja za delavce Agrokombinata Krško.




          nazaj   

© M. Hribar dec 2009