O gradu:
Grad Brežice in poznejša mestna naselbina sta nastala na vzpetini na levem bregu reke Save, ki je bila že v prazgodovini, posebno pa še v casu preseljevanja narodov, pomembna prometna pot med Balkanom in predalpskim svetom. Grad je bil prvic omenjen leta 1249 kot castrum, nedvomno pa je stal že pred letom 1241, ko v pisanih virih prvic zasledimo Brežice. Verjetno je bila prvotna grajska stavba, v kateri je prebivala oborožena posadka, deloma še lesena utrdba. Njeni zacetki so povezani z vaško naselbino Gradišce, ki je ležala na levem bregu savske struge. Na slovenskem ozemlju so se takrat utrdile fevdalne posesti tujih svetnih in cerkvenih gospodarjev. Ozemlje v trikotu med Sotlo in Savo je v 11. stoletju prišlo v roke salzburške nadškofije in je ostalo v njeni posesti vse do konca 15. stoletja. Proti koncu 12. stoletja so Brežice postale upravno in gospodarsko središce salzburške posesti v Posavju. Na obali reke Save so Salzburžani sezidali grad, ki je služil v upravne in obrambne namene. V gradu sta bila sodišce in kovnica denarja. Tu je bila nastanjena tudi vojaška posadka. Grad se je po svoji legi imenoval Rain, kar v nemšcini pomeni obala recne struge. Tako je dobilo ime tudi srednjeveško mestece, ki se je razvilo okrog gradu: civitas Rain. Isti pomen ima tudi slovensko ime za mesto, ki zaznamuje mestno naselbino na bregovih reke (breg – bregci – brežci – Brežice). To nam potrjuje tudi mestni grb, v katerem so na crni heraldicni osnovi nakazani trije gricki (brežci), pod njimi pa je s tremi modrimi valovnicami na beli osnovi upodobljena voda. Leta 1479 je izbruhnila vojna med Habsburžanom, cesarjem Friderikom III., in ogrskim kraljem Matijo Korvinom, ki ga Slovenci poznamo kot kralja Matjaža. V tej vojni so Ogri zasedli ozemlje salzburške nadškofije v Posavju ter mesto in grad Brežice. Tu so ostali vse do leta 1491. Po njihovem odhodu je to obmocje z mirovno pogodbo pripadlo Habsburžanom. Brežice so postale deželno knežje mesto. V zacetku 16. stoletja je mesto doživelo ponovno pustošenje. V vseslovenskem kmeckem uporu leta 1515 sta zgorela grad in mesto. Ti dogodki so povezani s hrvaškim vitezom Markom iz Klisa. Ko je slovensko ozemlje tega leta zajel krvavi punt, so ga kranjski plemici poslali po vojaško pomoc k hrvaškemu banu. Marko je spotoma ujel okoli 500 žena in otrok upornih kmetov in jih kot sužnje prodal v hrvaško primorje. V dveh dneh se je pri Brežicah zbralo okoli 900 upornih kmetov, ki so cakali na vracajocega se Marka. Ta se je s svojim vojaškim spremstvom zatekel v brežiški grad, še prej pa požgal mesto Brežice. Ogorceni kmetje so zavzeli grad in pobili vso gosposko. Grad so nato popravljali vse do leta 1528, ko je ponovno pogorel. To je bil cas, ko so Turki zelo pogosto, celo po veckrat na leto, vpadali na slovensko ozemlje. Zato so v tem casu Habsburžani zaceli z vso naglico graditi obrambni pas proti Turkom, imenovan Vojna krajina. Kot zaledje utrjenih gradov in postojank naj bi služil tudi brežiški grad. Nemški cesar Ferdinand je 22. januarja 1529 odobril za zidavo novega gradu in utrditev mesta Brežice 3000 goldinarjev. Zidali so ga italijanski stavbeniki. Med leti 1530 do 1551 so podrli in odstranili ruševine starega gradu ter sezidali novega s štirimi obrambnimi stolpi in dvema obrambnima obzidjema. Kot stavbenik v tem casu se omenja Julij Dispatio iz Merana pri Roverettu v južni Tirolski. V letih 1554 / 55 sta omenjena kot stavbenika brežiškega gradu znana renesancna arhitekta, brata Andrej in Domenico del’Allio. Kdaj so koncali zidavo, ni mogoce zanesljivo ugotoviti. V gradu vzidana napisna plošca z grbom pripoveduje, da je gospod Franc Gall v. Gallenstein, lastnik gradov Luknja in Brežice, že davno prej zaceto gradnjo na obmejnem ozemlju koncal leta 1590. Po arhivskih podatkih locimo pri gradnji brežiškega gradu tri faze. Med leti 1530 in 1550 je nastala obodna utrdba s štirimi vogalnimi stolpi in veznimi zidovi, med 1567 in 1579 vzhodni in zahodni grajski trakt ter koncno med 1586 in 1590 oziroma 1601 severni grajski trakt in arkadni hodnik. Brežiški grad je zelo lep primer utrjene renesancne grajske arhitekture v ravnini. V tlorisu je nekoliko nepravilen pravokotnik, na vogalih pa je utrjen z mogocnimi okroglimi obrambnimi stolpi, ponekod celo premera 4 m in so bili opremljeni s številnimi strelnimi linami. Stavba obdaja prostrano dvorišce, ki je bilo parkovno urejeno in je imelo na sredi fontano. Grajska stavba je dvonadstropna. Mocno utrjeno pritlicje je zidano iz rezanega kamna v obliki poševnega zidu, ki postane v višini prvega nadstropja navpicen. Poševni in navpicni del razmejuje kamnit zidec. Zahodna stran grajske stavbe med severnim in južnim obrambnim stolpom ima na dvorišcni strani v obeh nadstropjih dolga arkadna hodnika z elegantno oblikovanimi toskanskimi stebri. Jugovzhodni in zahodni stolp sta v prvem in drugem nadstropju povezana z ozkim hodnikom, v katerem so ohranjene še strelne line. Na dvorišcni strani severnega in zahodnega grajskega trakta sta na velikih zidnih ploskvah naslikani soncni uri, prva je merila cas v dopoldanskem, druga v popoldanskem casu. Prvotno je bil grad zavarovan z vodnim jarkom, cez katerega je vodil dvižni most do grajskih vrat. Del verige ob piramidah pri grajskem vhodu nas še danes spominja na dvižni most, ob vzhodnem portalu pa lahko vidimo, kje so bila pricvršcena njegova kolesa. Utrjeni brežiški grad je bil tudi edini grad v Posavju, ki se je lahko leta 1573 ubranil navala hrvaško-slovenskih kmeckih upornikov pod vodstvom Ilije Gregorica. Debeli zidovi štirih obrambnih stolpov, ki so jih lahko branili s tremi topovi, so kmetom preprecili, da bi se približali gradu. Sredi 17. stoletja je grad prišel iz posesti Gallensteinov v roke Frankopanov. Po smrti Julijane Frankopan so ga njeni dedici leta 1694 prodali z gospošcino vred grofu Ignacu Mariji Attemsu.V posesti Attemsov je ostal vse do leta 1945. Grof Attems je bil zelo naklonjen umetnostnim ustvarjanjem barocne dobe, zato si je prizadeval, da bi v njegovih gradovih na Štajerskem (Podcetrtek, Štatenberg, Slovenska Bistrica, Dornava pri Ptuju) slikali priznani štajerski umetniki njegovega casa. Ta njegova umetnostna prizadevanja v duhu baroka so bila v gradu Brežice uresnicena v najvecjem obsegu v letih 1694—1732. Attemsi so najprej prezidali vzhodni trakt in uredili viteško dvorano, ki jo je pred letom 1703 verjetno poslikal Francišek Karl Remb. Nato so pred južnim traktom nasuli teraso in jo uredili kot vrt. Okoli 1720 so preuredili zahodni trakt in zgradili reprezentancno stopnišce ter kapelo, ki ju je poslikal Franc Ignac Flurer. V drugi polovici 18. stoletja je grad dobil novo ostrešje, stolpi pa mansardne strehe. Attemsi so uredili tudi okolico gradu, zasuli jarke in te površine spremenili v vrtne nasade. Po zemljiški odvezi leta 1848 in odhodu Attemsov je grad dobival vse bolj zanemarjen videz. Zazidali so nadstropne stebrišcne arkade, prezidavali okna in vrata, spreminjali prostore in zanemarjali grajsko okolico. V grad so namestili razlicne urade in nekatere prostore spremenili v stanovanja. V prvi svetovni vojni so v delu gradu namestili vojaško bolnišnico za ranjence s soške fronte. Potres leta 1917 je mocno prizadel grajsko poslopje in unicil okrasne štukature. Obcutno škodo so stavbi povzrocile številne prezidave in neprimerna namembnost. Po drugi svetovni vojni so v gradu dobili prostore Vino Brežice in 26 družin. Od leta 1949 ima v gradu razstavljene svoje zbirke Posavski muzej Brežice, ki je zacel grad postopoma obnavljati. Dela so potekala najprej v notranjosti nato tudi zunaj gradu, ves cas pa v skladu s spomeniškovarstvenimi naceli in s potrebami muzeja. Danes so vsi prostori razen kleti namenjeni muzeju in kulturnim prireditvam.
nazaj